Odbojkarska zveza Slovenije

Sara: »Sama sem kar dolgo časa igrala doma, ampak sem se vedno želela preizkusiti tudi v tujini in pred dvema letoma je napočil ta čas, odšla sem v Romunijo. Če igraš doma, imaš vedno podporo najbližjih, igranje v tujini pa predstavlja novo izkušnjo in ti da veliko popotnico za življenje, da se potem lahko znajdeš in znaš odreagirati v novih situacijah. Tujina vsekakor predstavlja pozitivno izkušnjo in žal bi mi bilo, če tega ne bi mogla izkusiti na lastni koži.«

Če bi se vrnili domov, katere stvari, povezane z igranjem v tujini, bi pogrešali? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Sara: »Najbolj bi pogrešala spoznavanje novih ljudi in sklepanje poznanstev, ki jih dobiš v vsaki novi državi, v vsakem novem klubu.«

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Sara: »Priporočila bi Nizozemsko, saj so mi bila zelo všeč tamkajšnja mesta. Močno pa me je navdušila tudi Islandija, ki ima čudovito naravo in gejzire, česar mi nimamo.«

Kako pa je bilo reprezentančni podajalki všeč v Romuniji? »Osebno mi v Romuniji ni bilo najbolj všeč, me bo pa ta izkušnja spremljala celo življenje. Tamkajšnji ljudje so zelo drugačni od nas in tudi njihovo razmišljanje je popolnoma drugačno, zato se v tistem okolju nisem našla.«

Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Sara: »Na Madžarskem me zelo spoštujejo kot igralko in veliko je odvisnega od mene, zato upam, da si me bodo zapomnili po vlogi, ki jo imam tukaj. Da sem glasna na igrišču, da sem na igrišču nek vodja in se ekipa lahko vedno zanese name, tako na igrišču kot izven njega.«

Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Sara: »Če gledam z vidika igranja pred polno dvorano, si bom zagotovo zapomnila obe evropski prvenstvi, na katerih smo igrale proti gostiteljicam. Poseben občutek je bilo igrati na evropskem prvenstvu pred polnimi tribunami. Sama oz. z mojo ekipo pa sem bila najglasnejše podpore deležna v Mariboru. Čeprav celotne romunske izkušnje nimam v najlepšem spominu, pa moram priznati, da so bile tam dvorane polne in se je glasno navijalo. Za spodbujanje je bilo dobro poskrbljeno. Na začetku sezone na Madžarskem so ljudje kakšen mesec še lahko hodili v dvorane in so bile tekme dobro obiskane, a je bilo tega hitro konec.«

Najdičeva s soigralkami pri Fatum Nyiregyhaza letos igra odlično in zaenkrat odločno koraka proti izpolnitvi zastavljenih ciljev. Redni del prvenstva bodo končale na prvem mestu. »Naša cilja že z začetka sezone sta osvojitev državnega in pokalnega naslova in od tega ne odstopamo. Dejansko imamo vsako tekmo, ki jo odigramo, in vsak trening, ki da opravimo, v mislih samo to. Upam, da bo stanje na lestvici ostalo tako do konca.«

Šestindvajsetletna odbojkarice vsak trening izvede stoodstotno, priznava pa, da dobri rezultati ne škodijo: »Vzgojena sem bila tako, da mora biti vsak trening narejen stoodstotno. Ni pomembno, kateri si na lestvici, prvi, drugi, tretji, vsak trening moraš izvesti najboljše, kar je možno, vsako tekmo odigrati po najboljših močeh, da se na koncu dobro počutiš in si nimaš česa očitati. To je nekako moj moto. Tako igram in treniram že veliko let in zame je to edina prava pot. Drži pa, da trenutni pogled na lestvico predstavlja dodatno motivacijo, da ostaneš na vrhu in je to obenem tudi potrditev, da dobro delaš.«

»Odbojka je služba, ampak po drugi strani je to še vedno neke vrste ljubezen, to še vedno z veseljem delam in je to tudi moj 'filter'. Odbojko še vedno jemljem kot zabavo in sprostitev, čeprav je to moja služba. Težava je le, ker so kavarne zaprte in ne moremo iti na kavice na kakšen ženski klepet,« pa o sprostitvenih dejavnostih še pravi Najdičeva.