Avtor: OZS
V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?
Eva: »Pri meni z odločitvijo ali igrati na tujem ali v Sloveniji ni velikih težav, saj mi Slovenija trenutno ne predstavlja prioritete. Odbojko namreč želim igrati na višji ravni, zato je to zame lahka odločitev in bi vedno izbrala tujino. Za kariero je bolje, če igraš v tujih prvenstvih, saj si tam bolj opažen in tudi finančno je bolje. Prednost igranja v tujini je tudi, da spoznavam nove kulture. A zdaj, ko smo v obdobju karanten, bi bilo zagotovo bolje igrati doma in biti obkrožen z najbližjimi, če se slučajno karkoli zgodi, ker trenutno smo res zaprti v stanovanju in smo omejeni na treninge in tekme. Vendar mi to ne predstavlja težav, saj sem že od 15. leta v tujini.«
Če bi se vrnili domov, katere stvari, povezane z igranjem v tujini bi pogrešali? Mogoče hrano ali način življenja?
Eva: »Dobro vprašanje. Gotovo bi pogrešala druge kulture. Če bi igrala v Sloveniji, se tudi zadnje leto ne bi tako posvetila odbojki, ker, ko sem v tujini, sem res popolnoma osredotočena na mojo službo. V Sloveniji pa bi bila obkrožena z družino in prijatelji, zato bi vse delala polovično, ampak nikoli ne reci nikoli. Mogoče se bom zadnje leto, ko bom igrala na profesionalni ravni, odločila, da kariero zaključim v Sloveniji. Odbojka je pri meni na prvem mestu in vse načrtujem okoli nje. Stara sem šele 24 let, zato še ne razmišljam preveč o prihodnosti, se pa vidim v odbojkarskih vodah tudi po koncu kariere.«
V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?
Eva: »Izpostavila bi dve državi. Navdušena sem nad Turčijo, nad njeno kulturo in hrano, čeprav sem zaradi epidemije doslej videla le majhen del države. Priporočila bi obisk Carigrada, Ankare, Izmirja, vseh mest ob morju, Antalije, Kapadokije, ki pa me še čaka, da jo obiščem. Tudi cenovno je država zelo dostopna, saj tako hrana kot druge stvari niso drage. Priporočila pa bi še ZDA. Zame je to najlepša država, kar sem jih obiskala. New York, San Francisco, Florida so kraji, ki jih mi v Evropi nimamo.«
Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?
Eva: »Rada bi, da si me zapomnijo po dobrih igrah in tem, da sem kot oseba profesionalna in da vse, kar delam, delam 100-odstotno. Ljudje imamo drugačna mnenja, vendar si želim, da si me zapomnijo kot nekoga, ki je predan stvari, za katero se odloči.«
Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?
Eva: »Na Poljskem, kjer smo lani imeli najboljše navijače do zdaj nasploh (op. Morijeva je lani igrala za poljski LKS iz Lodža). To so bili v bistvu navijači nogometnega kluba, saj sta bila v našem klubu združena tako nogomet kot odbojka. Na tekmah je bilo kot na stadionu, polna dvorana, 6000 navijačev. Ob igrišču se sploh nismo slišali in navijači so bili vsako tekmo res naš sedmi igralec. Omenila bi še Italijo, ki ima tudi odlične navijače, ampak mislim, da so na Poljskem v dvoranah res neverjetna vzdušja.«
Morijeva v letošnji sezoni brani barve Ilbanka iz Ankare, ki se nahaja v spodnji polovici turške prvenstvene lestvice, vendar se 24-letnica v novem okolju vseeno dobro počuti. Ji je pa, tako kot vsem, malo zagodlo trenutno zdravstveno stanje. »Med 20. in 5. uro zjutraj imamo zaprtje, tako da gremo takoj po treningu domov. Trenutno vlada bolj turobno vzdušje. Sem pa nad Turčijo navdušena, tudi nad ekipo. Rezultatsko smo sicer malo slabši, ker smo bili na žalost že v karanteni in se nam je potem podrl ritem, ampak tako je po celem svetu in se bo treba na to navaditi, zato ne sme biti izgovorov. Lahko povem da, če bo možnost, bi ostala v Turčiji, ker mi je tu zelo všeč,« se je reprezentančna podajalka že ozrla v prihodnost.