Kar težko je verjetno verjeti, da je od konca evropskega prvenstva in tiste tekme v Parizu minilo šele deset dni?

Sam pravzaprav niti ne vem, kdaj je teh deset dni minilo, izjemno hitro, vtisi se še prepletajo, v vsakodnevni komunikaciji je tema še vedno tudi odbojka. Učinek, ki ga je imelo to prvenstvo, ne le pri nas, ampak tudi pri CEV in drugih zvezah in v športni javnosti, je izjemen. Vtisi so izjemni, tudi mnenje športnih funkcionarjev in športnikov, kaj mislijo o tem prvenstvu. Dejstvo je, to so nam vsi potrdili tudi v Parizu, da je bila ta organizacija na izjemnem nivoju. Ne bi šel preveč v vse te zgodbe in analize, a bi morda rekel še tole- za to, da je to prvenstvo v celoti uspelo tako kot je, je moralo biti izpolnjenih več pogojev. Znotraj zveze smo dosegli izjemno simbiozo, ekipe in nas, ki smo se ukvarjali s samo organizacijo. Že na prvem sestanku v Kranjski Gori je bilo povedano, da nas v letošnjem letu čakajo res izjemni napori, ne le v smislu fizičnih obremenitev, ampak ne nazadnje tudi več vsega, kar nam v preteklosti ni bilo potrebno početi – recimo izpolnjevanje zavez do sponzorjev, medijev in tako naprej. Fantje in štab so te napotke sprejeli zelo resno in svoje delo opravili izjemno. Na drugi strani smo tudi mi na organizacijski strani opravila naredili korektno in dobro. Skupno vzdušje vseh nas je rezultiralo v tako prvenstvo in verjamem, da bo to prvenstvo še nekaj časa tema razgovorov in razprav. Kako se je lahko zgodilo, da smo v Sloveniji v odbojki, ki doslej ni uspela v dvorano privabiti več kot 3000 ljudi na reprezentančnih tekmah, prišli do tega, da so bile Stožice premajhne.«

Kaj je Sloveniji, Odbojkarski zvezi Slovenije in slovenski odbojki prineslo evropsko prvenstvo?

Na OZS nam to prvenstvo s pozitivnim učinkom, tudi finančnim, prinaša dolgoročno stabilnost in možnost razmišljanja o nadgradnji in razvoju zveze in odbojke kot panoge. Rezultat kot takšen potrjuje, da medalja pred dvema letoma ni bila naključje, ampak rezultat načrtnega in sistematičnega dela, fantje so to s srebrom zdaj znova potrdili. Tretji učinek prvenstva je ta, da je odbojka postala zelo popularen in zaželen šport, priljubljen med ljudmi in medijsko prisoten. V preteklosti smo bili iz različnih razlogov, tudi ker nismo zmogli kadrovsko in finančno podpreti projektov, v senci drugih športov, a menim, da je zdaj tega konec. Kar me veseli je, ne zdaj bo več treba razmišljati, ali zmoremo zagotoviti normalne pogoje za tekmovanje vsem selekcijam in podobnih dilem. Vztrajali bomo pri zasledovanju rezultatov, to je bila naša strategija tudi doslej, tudi če smo morali kdaj preko sebe in tako bomo nadaljevali. Naše reprezentance imajo kvalitetne strokovne štabe in zagotovili bomo tudi kvalitetne pogoje za delo tudi v prihodnje, da se bo Slovenija lahko še naprej enakovredno kosala z močnejšimi in bogatejšimi.

Ali že lahko govorimo o številkah?

Finančna ocena, ki smo jo pred prvenstvom podali in ki bi nam prinesla pozitiven učinek, je bila okrog 1.250.000 evrov, z že všteto kotizacijo za organizacijo v višini 375.000 evrov, ki jo je pokrila država. Ostali prihodki so z naslova sponzorskih in drugačnih aranžmajem, tu je še variabilni del- prodane vstopnice. Predvideno je bilo, da jih bomo prodali 50.000, številka pa je na koncu presegla 70.000, kar je izjemno. V drugem delu prvenstva vstopnice niti niso bile tako poceni, ampak še vedno neprimerljivo cenejše od tistih, ki so jih prodajali soorganizatorji. Naša javnost se je izjemno odzvala, prisotnost 4500 do 5000 slovenskih navijačev v Parizu, ko smo francoskim organizatorjem prav mi reševali finale, pa je tudi številka, ki ne bo šla v pozabo. Na začetku smo si obetali približno 100.000 evrov dobička, zdaj bodo številke seveda nekajkrat višje, a so v drugem delu prav na račun takega števila obiskovalcev narasli nekateri stroški, npr. varovanje. Ocenjujem, da smo dosegli spodoben finančni rezultat. Moramo sicer še urediti prilive in odlive, pri čemer k prilivom ne prištevamo nagrad, te se vodijo ločeno in niso namenjene zvezi, ampak bodo šle v celoti igralcem.

Kakšna pa sploh je bila pot do tega prvenstva in tudi do organizacijskega uspeha?

Evropsko prvenstvo je rezultat sistematičnega dela, če nimaš kvalitete, je tudi organizacija takšnega tekmovanja lahko rizična. Moraš imeti kakovost, da veš, da boš lahko igral v zaključnih fazah. V tej argumentaciji smo govorili že leta 2016, ko smo oddali kandidaturo za svetovno prvenstvo do 23 let za dekleta in v ta projekt smo se podali, da smo videli, ali smo tovrstne organizacije sposobni in zato, ker je bil to pogoj mednarodne zveze, da lahko kasneje organiziramo evropsko prvenstvo. Na svetovnem prvenstvu do 23 let finančnega učinka ni bilo, kvečjemu obratno, a to je bila naložba. Pravočasno smo se kot zveza nas petih, šestih, okrepili z agencijo, naredili načrt promocije in vse skupaj je dalo primeren rezultat. Lahko je reči, da smo imeli trikrat razprodano dvorano. A začeli smo s 5000 oz. 6000 ljudmi na prvi tekmi, a je že ta masa omogočala, da smo lahko prvenstvo odprli tako, kot smo želeli. Vse skupaj pa je nato iz tekme v tekmo raslo in vse bolj prišlo do izraza. Veliko vlogo so odigrali mediji in na koncu se je videlo, koliko zdaj odbojka pomeni ljudem.

V javnosti so se pojavile napačne informacije, da je OZS zdaj v pogajanjih z Albertom Giulianijem?

Giuliani ima še enoletno pogodbo, česa posebnega zato ne pričakujem. Poučen z izkušnjami iz preteklosti pričakujem kakšen klic ali obisk managerja in željo oz. ambicijo po izboljšanju osnovnih postavk pogodbe. A že rezultat sam po sebi pomeni, da bomo s tem štabom nadaljevali. Pri ženskah je podobno. Ocenjevati delo strokovnega štaba drugače kot uspešno, kljub temu, da nekateri poizkušajo relativizirati te stvari in po tem, ko so se dekleta uvrstila v osmino finala, najbrž ne bi bilo korektno. Vemo, da nam ni uspelo priti iz srebrne lige v zlato in da to ni rezultatski presežek in dolgoročno je škoda, da nam to ni uspelo. Reprezentanca ni bilo kompletna, razlogov je več, nekatere igralke iz različnih razlogov na začetku niso bile zraven in to se je v Romuniji pokazalo. Ampak ne glede na vse, pred nami so nova tekmovanja, nove kvalifikacije, tako srebrna liga kot liga narodov, tako da je izzivov za strokovni štab in igralce in igralke dovolj. Sam ocenjujem, da vsaj v članskih selekcijah spremembe niso potrebne.

Bo tudi reprezentanca nadaljevala v enaki zasedbi?

Po mojih informacijah in glede na pogovore o prihodnosti, ki smo jih s fanti imeli že po evropskem prvenstvu, sem res dobil občutek, da prav nihče ne razmišlja o tem, da ne bi več bil del reprezentance. To je samo potrditev tega, kar že ves čas govorimo, torej da imajo ti fantje zares izjemen odnos do reprezentance. In to je vsega spoštovanja vredno. Vselej brez pomislekov izpolnjujejo svoje obveznosti do reprezentance. Noben ekipni šport nima tako dolgih reprezentančnih akcij in sezon kot jih imamo mi, a tu so vedno vsi.

Kako ohraniti zavedanje o odbojki, kaj storiti, da ne bo tako hitro pozabljena kot je bila pred štirimi leti?

Nekaj to prvenstvo prinaša že samo po sebi. A na nek način v medijih nismo tam, kjer bi si želeli biti. A danes prisotnost v medijih ni več samoumevna, sploh kar zadeva televizijo. Kot zveza glede tega ves čas tuhtamo, ali zmoremo pokriti stroške prenašanja domačih lig, pokala in tako naprej, kajti brez tega, da te stroške pokriješ, danes ne gre več. To so objektivne okoliščine, ki se jih vsi zavedamo. Tako se znajdeš v zagati, ali več sredstev vložiti v programe, ali pa vendarle vložiti nek zajeten del sredstev v to, da bomo medijsko bolj prisotni. Verjamem, da nam bo glede na vse, kar se je zgodilo, tudi na medijskem področju vseeno malo lažje, saj smo tudi pri gledalcih naredili bistven korak naprej. Tudi samo dojemanje in razumevanje odbojke je v tem trenutku na takšnem nivoju, kot verjetno ni bilo še nikoli, a čakajo nas pogovori z medijskimi hišami, kako v nadaljevanju in skozi klubsko dogajanje vsaj na neki ravni ohraniti to zanimanje. Tukaj nam gre v prid to, da prvenstvo prekinjamo z olimpijskimi kvalifikacijami v začetku januarja, kar doslej ni bila praksa. To bo zagotovo znova vzbudilo zanimanje, sploh, ker v tem terminu drugih tekmovanj ni in tu je lepa priložnost, da se znova pojavimo. Na to temo nas v vsakem primeru na OZS in v vodstvu OZS čaka resen pogovor.

V Sloveniji tudi ni drugega recepta kot zmagovati. Ko ljudje začutijo, da si uspešen, te podprejo. Imamo sredine, in moštva kot sta npr. Maribor in Kamnik, ki imajo zvesto publiko, ne glede na rezultate. Za nekaj več pa morajo biti rezultati. A je treba povedati, da so klubski rezultati v takšni konkurenci, kot je, težko dosegljivi, ker so proračuni neprimerljivi. Govorimo o razliki dvajset, trideset in tudi štirideset kratnikov.

Bomo v Sloveniji še kdaj lahko spremljali evropsko prvenstvo?

Moškega prvenstva po vsej verjetnosti ne bomo več dobili, tudi kotizacija bo odslej občutno višja in tako zelo visoka. Je pa relevanten razmislek, kdaj organizirati evropsko prvenstvo za ženske, zagotovo skupinski del, morda tudi prve izločilne tekme. V prvi vrsti mora biti nivo reprezentance takšen, da to lahko korektno izpeljemo. Dekleta, ki so zdaj nosilke igre, so še relativno mlada in da bi prvenstvo organizirali takoj, bi bilo prekmalu. Tudi moška reprezentanca je dozorevala kar nekaj let in šele zdaj so fantje v pravih in zrelih letih, dekleta pa imajo še nekaj časa. Ob tej nosilni skupini odbojkaric imamo tudi zelo kakovostno reprezentanco do 16 let, ki se ji je uspelo postaviti ob bok reprezentancam Italije, Rusije in Turčije. To pomeni, da imamo pri dekletih potencial in je verjetno smiselno počakati, da nosilke igre dozorijo in so pripravljene na največje obremenitve in dosežke, mlajše pa ulovijo stik in postanejo del celote. Verjamem, da bi bila ta kombinacija izkušenj in mladosti prava. Govorimo torej o obdobju štirih do šestih let. Sicer vemo, da je zanimanje držav za organizacijo veliko, a v nekem trenutku bo prišel čas tudi za nas, korake proti temu pa smo začeli delati že zdaj, enako kot smo to delali pri fantih. Imamo potencial in tudi dekleta si zaslužijo priložnost, da igrajo doma.