V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?

Jan: »Res je, da ima vsaka stvar prednosti in slabosti. Glede na trenutno situacijo in razmere glede covida je zagotovo bolj lagodno in lepše biti doma. Že tako je vselej doma lepše. Sam sem zelo srečen, da prihajam iz Slovenije, ker mi je ta država res všeč. Vedno, ko sem se vrnil domov, mi je bilo lepo. Zaradi reprezentančnih in drugih obveznosti sicer nisem imel veliko časa, da bi lahko izkoristil vse, kar Slovenija ponuja. Tujina je po drugi strani nova izkušnja, ki te postavi v okolje, ki ga nisi vajen. Posledično lahko tako na igralskem kot osebnostnem področju zrasteš, spoznavaš nove ljudi. Če izvzamemo odbojko, je bistveno to, da spoznaš nove kulture in se naučiš novih jezikov. To so stvari, ki ti jih tujina da in ki ti pridejo prav tudi po koncu kariere.«

Tudi Klobučar je igranje v tujini izkoristil za učenje tujih jezikov. »Angleščina je glavni tuji jezik, ki ga znam. Bil sem zelo dober v nemščini, ampak je zadnje čase ne uporabljam veliko, vsako leto pozabim nekaj besed in gre na slabše. Znam še italijansko in nekaj malega za osnovno komunikacijo tudi francosko. Za kaj več pa sem v Franciji preživel premalo časa in tudi jezik je precej težek.«

Pred začetkom letošnje sezone ste se znova vrnili domov. Katere stvari, povezane z igranjem v tujini, pogrešate? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Jan: »Težko rečem, da bi pogrešal kaj posebnega. Trenutno najbolj pogrešam druženja, ampak to je zaradi zdajšnje situacije in ne okolja, v katerem sem. Bolj pogrešam raznolikost, ker je bilo okolje povsod, kjer sem igral, nekoliko drugačno. Moral si se na novo prilagoditi in si spoznal kaj novega, hrana je drugačna. Glede hrane res nisem izbirčen, kamorkoli grem, tudi če izven odbojke, poskušam poskusiti čim več avtohtonih jedi. Rad jem. Tudi raven odbojke je v tujini malo višja, čeprav imamo zadnje leto tudi v Sloveniji zelo kakovostno prvenstvo.« 

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Jan: »V prostem času se potapljam in v Mehiki, na Jukatanu, imajo nek potopljen kras in potapljanje v tistih jamah, ki so kristalno čiste, je bila res kot neka vesoljska izkušnja. V prostem času veliko potujem in rad hodim okoli z nahrbtnikom. Si pa vseeno skušam vzeti nekaj časa zase, da se lahko malo spočijem in ne hitim preveč. Ne pa, da potem npr. po enem mesecu prideš nazaj domov in si tako utrujen, da moraš še za en teden na Hrvaško, da se spočiješ. (smeh) Moje prvo daljše potovanje je bila Indonezija in bi priporočil obisk Balija, čeprav je morda že preveč pod vplivom zahodnih kultur.«

Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Jan: »Ne vem, ali je to ena in ista stvar, ali si samo želim, da bi bila to ena in ista stvar (smeh). Rekel bi, da predvsem po prijaznosti, da sem dobra oseba, da se dobro povežem z ekipo. Sem družaben in menim, da tudi dober soigralec. Mislim, da so si me zapomnili po tem. So pa to tudi stvari, po katerih bi bil vesel, če bi se me spominjali. Ena od dobrih lastnosti je, da nimam težav s prilagajanjem, spoznavanjem in družabnimi aktivnostmi.«

Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Jan: »Predvsem v Italiji in na Poljskem. V Italiji smo imeli fantastične navijače, ki so z nami hodili na vse tekme, na vsa gostovanja. Imeli smo tudi različne dogodke in druženja z njimi. Navijaški klub je bil odlično organiziran in si se resnično počutil sprejetega v okolje in ekipo. Na Poljskem pa je odbojka že tako svojevrsten fenomen. Navijači so tam neverjetni in res čutiš, da odbojka tam nekaj pomeni. Vsaka ekipa ima svoje navijače, ki so zelo strastni in s srcem spremljajo in navijajo, dvorane so povsod polne. Tekme zdaj, brez navijačev, res niso več enake. Precej žalostno jih je spremljati, tako doma kot v tujini. Tekmovalni naboj je popolnoma drugačen, tako da moraš najti več notranje motivacije. Manjka tista energija, s katero navijači napolnijo dvorano.«

Po igranju v Nemčiji, Italiji, Franciji in na Poljskem, se je 28-letnik pred letošnjo sezono odločil, da se vrne nazaj domov. »Eden od razlogov za vrnitev domov je bila trenutna zdravstvena situacija, glavni pa je bil dokončanje študija. Je pa to zanimiva anekdota. V vseh letih, ko sem bil v tujini, študija nisem mogel dokončati. Zdaj, ko pa sem se vrnil v Slovenijo, da bi ga dokončal, še niti enkrat nisem bil na faksu. Sicer vse obveznosti opravljam redno, a preko Zooma, kar bi lahko počel od kjerkoli na svetu, ampak tako pač je. Vseeno pa mi ni žal, da sem se vrnil v Slovenijo. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, bi si pa vseeno želel še za kakšno leto oditi v tujino. Vse možnosti puščam odprte.«

Klobučar je s soigralci pri kamniškem Calcit Volleyju redni del Sportklub prve odbojkarske lige končal na tretjem mestu, v predzadnjem krogu pa je prvič v letošnji sezoni premagal aktualne prvake, ACH Volley Ljubljana. »Ni skrivnost, da se bomo za naslov borile tri ekipe. Med nami so zelo majhne razlike in na koncu bo kanček forme odločil, kdo bo prvak. ACH, ki je prvak že več kot deset let zaporedoma, je glavni favorit, ampak potem smo tu tudi mi, ki imamo zares dobro ekipo in lahko marsikaj spremenimo. In seveda Maribor, ki ima zelo dobro ekipo, fizično, z veliko reprezentanti. Ne vem, kaj bo. Upam, da bomo na koncu iz tega največ potegnili mi, vsekakor pa obljubljam, da bo zabavno in napeto,« pred začetkom končnice napoveduje slovenski reprezentant.