Avtor: OZS
V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?
Lana: »Prednost igranja doma je zagotovo, da si obkrožen s svojimi in če ti ne gre na treningu ali tekmi, imaš še vedno neko stvar, ki te lahko v psihološkem smislu dvigne, nekoga, na katerega se lahko zaneseš – na svojega fanta, sestre, družino. V tujini pa moraš biti sposoben to predelati sam, s svojo glavo. Gotovo je lepše igrati doma, kjer imaš vse svoje, to se strinjam, ko pa greš v tujino, je na začetku vedno prisoten strah. Moraš ga premagati in ko ga premagaš v začetnih dveh mesecih, v katerih se moraš ujeti z ekipo, prvenstvom in vidiš, kako vse deluje, dobiš v sebi neko moč, ker si se postavil preko nekega izziva in ga tudi sam premagal.«
Če bi se vrnili domov, katere stvari, povezane z igranjem v tujini, bi pogrešali? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?
Lana: »Če govorim za Turčijo, bi rekla, da hrano, ja. Tukaj se samo je, vse je precej poceni in hrana je domača. Mi, ki prihajamo iz evroobmočja, smo blaženi, vsaj jaz sem. To, da grem lahko vsak dan ven iskat hrano, ki jo potem doma samo pojem, je super. Poleg tega je tu zelo drugačen način življenja, že vožnja avtomobilov je tu zelo divja, brez pravil. Na nek način tega mogoče ne bi pogrešala, a je zabavno opazovati, kako si ljudje med seboj hupajo in nimajo nobenih desnih pravil. Ljudje so zelo čustveni, hitre jeze, a zelo gostoljubni do tujcev, prijazni, sprejmejo te medse, veliko jim pomeni, da se ti dobro počutiš. To se mi zdi super. To velemesto (Carigrad, op.) je čisto noro, fant, ki je trenutno z mano, se strinja z mano, povsod je ogromno ljudi, kamor koli se obrneš.«
V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?
Lana: »Zdaj sem zelo navdušena nad Turčijo, ker je to popolnoma drug svet, kot ga poznamo mi. Tuje športnike tu zelo spoštujejo, lepo te sprejmemo v okolje, ti želijo pomagati. V Turčiji ti želijo vse prodati, tudi hrano, in to po polovični ceni. Euro je vreden okoli devet lir, zato je to kar pravljica, pred leti je en euro predstavljal le štiri lire. Glede drugih držav je pa tako, recimo v Italiji se moraš nujno naučiti italijanščine, drugače se zelo težko povežeš in razumeš z igralkami, sploh če v ekipi ni veliko tujk. V drugih državah, kjer smo bili samo za prvenstvo ali kakšno tekmo, pa nismo imeli veliko časa za ogledovanje, zato težko kaj priporočim, če govorim iz svojih izkušenj.«
Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?
Lana: »Sama bi si želela, da si me zapomnijo kot stabilno igralko, na katero se lahko zaneseš. So si me pa v Italiji po mojem zapomnili kot zelo tiho igralko, v Turčiji pa po videzu, ker imam svetle lase in modre oči, saj tega ne vidijo vsak dan in so zelo navdušeni nad mojimi 'blond' lasmi in svetlo poltjo.«
Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?
Lana: »Ko sem pred nekaj leti igrala v Filottranu (Italija, op.), so bili navijači kot neka velika družina. Mesto je bilo tako majhno, da so bili navijači sosedi predsednika kluba in drugih ljudi blizu kluba. Ljudje so prihajali na vsako tekmo, vedno so nas spodbujali, skupaj smo hodili na večerje. Super je bilo, malo mesto, kjer so živeli eden za drugega.«
Reprezentančna sprejemalka se je sicer pred časom odločila, da bo poskušala biti bolj spontana in zaenkrat ji to tudi zaradi njene pozitivne naravnanosti dobro uspeva. »Všeč mi je, da sem se prepustila. Vedno me je bilo strah zapustiti svoje varno okolje, mislila sem, da mi bo veliko težje v državah, ki niso blizu domače. Sem tak človek, da imam neko težnjo po kontroliranju, rada bi, da bilo vse v redu in prav. Vendar pa poskušam iti ven iz svojih okvirjev in dokazati, da bo kljub vsemu vse v redu. Če se ravnaš po svojem občutku, kar ti v določenem trenutku ustreza, se bo iz tega zagotovo izcimilo nekaj dobrega. Moraš znati potegniti samo najboljše iz vsake situacije,« pravi 24-letnica in dodaja: »Nočem si delati načrtov za deset let naprej, ampak naredim tako, kot se v danem trenutku počutim. Ko nekaj želim narediti, to naredim. Ni več tega: 'joj, zakaj si si splanirala to za tri leta vnaprej, zdaj pa bi raje naredila to, moji starši bi radi, da grem tja, jaz pa bi šla raje nekam drugam'. Poslušam sebe in edino sebe.«
To razmišljanje pa ji pomaga tudi v času korona krize. »Če se nekaj odločim, bom to naredila, korona gor ali dol. Je pa res, da ne morem razmišljati za en mesec vnaprej, ker lahko v ekipi pride do okužb – trkam na les – in se prvenstvo znova zavleče ali gremo v karanteno,« še pravi odbojkarica AtlasGlobal Yesilyurta.