Najizkušenejša slovenska reprezentantka je domovino zamenjala za tujino, se nato spet vrnila domov, zadnjih pet sezon pa znova igra v tujini. Po njenih odgovorih sodeč se je nekako ustalila v Grčiji, saj ji je ta država močno prirasla k srcu.

V svoji karieri ste igrali tako doma kot v tujini, zadnjih nekaj sezon branite barve grških klubov. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?

Monika: »Prednost igranja v tujini so po eni strani neke nove izkušnje, novo okolje, ko se moraš od začetka navaditi na okolje, v katerem še nisi bil. To, da se znajdeš v takih situacijah, je dobro za pozneje, za življenje. Dobro je tudi, ker je liga navadno močnejša kot v Sloveniji in zaradi močnejših sponzorjev dobiš malo več denarja. Sama rada spoznavam čim več novih ljudi in nabiram nove izkušnje, v tujini se tudi naučiš novih jezikov. Slabost igranja v tujini pa je, da si veliko sam, sploh, če si z družino zelo povezan, je to kar težak zalogaj. Biti brez najbližjih, ko ti je težko in ob sebi nimaš nekoga, ki je tvoj človek, to je najhujše. Ko igraš doma, je tudi dobro, saj imaš čas za druge obveznosti, za šolanje. Slovenska liga ni slaba, ampak ko greš v tujino, se kar navadiš višje ravni in se je težko vrniti nazaj. Prednost je tudi domača hrana, čeprav je grška hrana odlična, pa seveda prijatelji in da se lahko pogovarjaš v maternem jeziku.«

Monika Potokar se je sicer navadila na življenje v Grčiji, vseeno pa jo kdaj muči domotožje, zato ji takrat domači pošljejo »slovenski paket«. »Ko mi je res hudo, domačim pišem, česa si želim. V karanteni sem bila brez vsega domačega in sem si res želela, da mi nekaj pošljejo. Tako imam vsaj občutek, da sem bolj povezana z njimi.« Prav pred dnevi se je 32-letna Dolenjka razveselila paketa z bučnim oljem, vegeto, tremi knjigami, med katerimi je bila tudi Kako izgoreti, in nečakinjino pobarvanko.

Če bi zdaj odšli nazaj domov, katere stvari, povezane z igranjem v tujini, bi pogrešali in kaj najbolj pogrešate zdaj? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Monika: »Hrane ne pogrešam toliko, ker mi je grška hrana zelo všeč, je pa res, da domače goveje juhe ne dobiš povsod. Trenutno najbolj pogrešam svoje domače, sploh zdaj, ko sem drugič postala teta. Po mojem mnenju je zelo pomembno, da imaš ob sebi svoje ljudi in to čedalje bolj pogrešam. Včasih, ko sem bila mlajša, na to nisem gledala tako, zdaj pa vidim, da so družinske vezi najpomembnejše. Doma bi pa pogrešala nove izkušnje, nove jezike, da se naučiš biti v neki situaciji sam.«

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Monika: »Mogoče se bo to slišalo malo tako, pristransko, ampak seveda bom rekla Grčija. Mogoče zato, ker sem že toliko let tukaj, ampak zares se mi zdi, da je Grčija tako zelo velika, da se da veliko raziskovati, veliko je lepih otokov. Vsakemu bi zato priporočila, da jih obišče in si jih čim več ogleda. To so nebesa. Imaš otoke, kakršen je Naxos, kjer sem bila dve leti - vrhunski otok, tam so hribi, neverjetna kultura. Mogoče tudi zato že toliko časa igram v Grčiji, ker mi je ta način življenja blizu. In seveda dobra hrana.«

Po čem mislite, da si vas bodo zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Monika: »Moje punce tukaj, kot jih poznam, vedno pravijo, da sem dobro dekle po srcu, da še niso spoznale tako dobrega človeka. Pravijo, da sem vedno polna energije in malo nora. Mogoče po tem. Želela bi si, da si me zapomnijo kot igralko, nekaj sem v Grčiji vendarle dosegla. Tu sem že štiri leta in mislim, da si me bodo kar zapomnili – Pótokar kot igralko.«

Čeprav ste v teh časih primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega vzdušja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Monika: »V Grčiji so navijači res nori. Navijajo za en klub. Lani sem igrala za Panathinaikos in tekmo proti Olympiakosu si bom kot eno in edino zapomnila za vse življenje. Imeli smo ogromno naših navijačev, ki so bili zares glasni … To je bilo tako vzdušje kot na nogometnih tekmah in česa takega še nisem doživela. Rušili so celo stole … Takega občutka, ko igraš v taki dvorani, ko vsi navijajo za tebe, še nisem doživela. To je bil najboljši občutek do zdaj. Saj smo igrali z reprezentanco pred velikim številom navijačev, a so bili veliko bolj umirjeni, kot so grški.«

Potokarjeva sicer še ne ve, kako se bo zaradi trenutne situacije v svetu razpletla letošnja sezona. »V Grčiji trenutno prvenstvo sploh ne poteka in tudi nič ne vemo, kako se bo vse skupaj odvijalo. To je grozno. Nimamo nobenih informacij, ne hodimo na treninge, se pa trikrat, štirikrat na teden dobimo s kondicijskem trenerjem na nogometni zelenici, kjer sprintamo, tečemo, delamo poskoke, poskušamo ostati v formi,« je o trenutnih razmerah povedala Monika, ki si želi, da bi čim prej prejeli kakšne informacije. Če bo sezona prekinjena ali celo zaključena, se želi čim prej vrniti domov.